FOTO in INTERVJU: Namesto kresa rock’n’roll

Mariborska Pekarna je že od nekdaj branik drugačnega, samosvojega in alternativnega. Branik kulture, ki se ne prilagaja množicam in prostemu trgu. Branik novih praks. In tako je minulo soboto 30. aprila, ko so povsod drugje goreli kresi, v dvorani Gustaf v Pekarni igral rock’n’roll. Glasen rock’n’roll v obliki domačih Suzi Soprano in hrvaških Drone Hunter z organizacijsko podporo ekipe Solar Pulse Music.

Za delavske pravice se je potrebno boriti tudi z glasbo, ki družbi kritično nastavlja lastno ogledalo in jo nagovarja, naj po svetu ne hodi več s široko zaprtimi očmi. Kres, čevapčiči in plehka glasba so velikokrat le pesek v oči dvodnevnemu počitku in v posmeh novodobnemu suženjstvu. In krški Suzi Soprano, ki so nastopili kot prvi, si pred tem niti malo ne zatiskajo oči. Resnici si upajo pogledati v oči in priznati, da ime benda odraža začetno idejo o ženskem vokalu, ki se nato nikdar ni udejanjil, ime pa je kljub vsemu ostalo. Zakaj pa ne? Saj so si tudi bobnarja, kljub glasnosti, upali postaviti ob bok kitaristu in vokalistu. Gre za zasedbo, ki se zgleduje po legendarni zasedbi NoMeansNo, čeprav iz njih bruha garažni rock’n’roll s pridihom post-punka, stonerja, grungea in noisea. Gre za bend, ki s svojo brezkompromisno surovostjo in preprostostjo, udrihanjem po kitari čarobnega zvoka in zblaznelega vokala, ki bi po norosti lahko pariral slovitim The Germs ali celo Bad Brains, stvari ne olepšuje, ampak si upa na glas povedati, da je razočaran nad maloštevilno mariborsko publiko, ki si je na koncu vseeno zaslužila performans z letečo kitaro in prvomajskim glavobolom kitarista Eneja, ko se je zavedel, da bo imel performans tudi finančne posledice uničene kitare. No, večina mariborske publike je bila za to žal prikrajšana. Ker pač kresovanje in špricerji in čevpčiči in Modrijani in zatiskanje oči pred realnostjo.

Ampak alternative to ne zmoti, ne ustavi. Morda jo dela še močnejšo? Če bi vprašali hrvaške instrumentalne stoner rockerje Drone Hunter, ki so nastopili kot drugi, niti približno, saj ostajajo zvesti alternativi že od svojega začetka v letu 2012. Brezbesedni in brezkompromisni nizko naštimani rokenrol s poudarkom na moči kitarskega riffa in čvrsto ritem sekcijo je bobnel iz odra dvorane Gustaf in z vignjeno pestjo kazal zobe vladajoči eliti ter z novim EP-jem In Gear dal vedeti, da je alternativa ves čas v pripravljenosti, da deluje in je v prvi prestavi za dirko pravičnosti in enakopravnosti. Dovolj zanimivo in prepričljivo, četudi brez besed, da sem besede iskal z roza pošastjo, ki se včasih odzove tudi, ko ji rečeš mikrofon.

Kako bi predstavili zasedbo Drone Hunter nekomu, ki za vas sliši prvič?

Drone Hunter: “Glasen in brezkompromisen rock’n’roll.”

Izdali ste nov EP ‘In Gear’. Ste za snemanje izkoristili čas pandemije in nezmožnosti koncertiranja ali ste zadevo planirali že prej?

Drone Hunter: “Pravzaprav smo izkoristili višek časa, ki se je pojavil ob pandemiji.”

Kaj želite z novim EP-jem povedati poslušalcem? Kaj pravzaprav pomeni ‘In Gear’?

Drone Hunter: “Pravzaprav želimo poslušalcem predstaviti novo kolekcijo riffov na katerih smo delali zadnjih nekaj let. NIkdar nismo bili bend s posebnim sporočilom, zato želimo zgolj to, da naša publika ob poslušanju uživa. Z naslovom pa želimo povedati, da smo v prestavi, da smo se po desetih letih igranja ravno prav segreli.”

Postreže nov EP z glasbenimi novitetami, če ga primerjamo z vašimi starejšimi izdajami?

Drone Hunter: “EP postreže predvsem z zrelejšim pristopom k pisanju skladb. Zadevi smo posvetili precej več časa in truda kot sicer. Kitarski riffi so resnično skrbno izbrani. Podobno je bilo z albumom ‘Welcome To The Hole’, medtem ko je bil prvi album precej bolj organski s pristopom punk rocka – priklopi se in piči!”

Zakaj menite, da lahko skozi instrumentalno glasbo poveste več kot če bi imeli vokal?

Drone Hunter: “Pravzaprav to sploh ne mislimo, smo zgolj prepričani, da si instrumentalno glasbo poslušalec lahko tolmači popolnoma po svoje, brez da mi vokal diktira v katero smer naj razmišlja in kako naj se ob tem počuti.”

Če pa bi imeli vokal, o čem bi peli?

Drone Hunter: “Iskreno ti na to vprašanje ne moremo odgovoriti, saj nikdar nismo razmišljali o tem. Ideja o vokalu je umrla davnega leta 2012, ko smo ugotovili, da je kemija, ki je med nami tremi popolnoma dovolj. Sicer pa v življenju nič ni dokončno, kar pomeni, da tudi mi ne izključujemo morebitnega sodelovanja s kakšnim vokalistom ali vokalistko. Če pa bi se odločili posneti celoten EP ali album z vokalim, pa bi ga prav gotovo izdali pod drugim imenom.”

Vaš najljubši bend, ki ima vokal?

Drone Hunter: “Uffff, to je tema za poseben intervju, saj se te zadeve ves čas menjujejo in priljubljenost ves čas niha. Vprašaj nas čez tri tedne isto vprašanje in bo odgovor prav gotovo drugačen kot danes. Trenutno pa najvišje kotira vokal Kylea Thomasa iz zasedbe Exhorder oziroma predvsem njegovo udejstvovanje v zasedbi Alabama Thunderpussy.”

Najbolj nenavadna stvar, ki se vam je zgodila med koncertom ali na turneji?

Drone Hunter: “Pravzaprav nič tako nenavadnega. Večinoma klasične zgodbe s pokvarjenimi kombiji, policijo in psi za iskanje prepovedanih substanc. Je pa nekoč naš bobnar v Reki pred koncertom želel fotografirati čolne in ostala plovila v marini, vendar ni vedel, da je vstop nepooblaščenim prepovedan. Tako se je na koncert vrnil v spremstvu pomorske policije. Sedaj tudi sami slišite, da se na naših glasbenih potovanjih ne dogaja nič ekstravagantnega.”

Kaj bi si želeli, da si vaši oboževalci zapomnijo o vas?

Drone Hunter: “Da smo bili vedno iskreni in se nikdar nismo pretvarjali.”

Tri stvari, ki jih o vas nihče ne ve, pa mi morali?

Drone Hunter: “Obstaja ena, in sicer, naš bobnar Rus na koncertih že od nekdaj nosi isto majico. Nekoč belo, na katero je pred desetimi leti iz zafrkanicije s flomastrom napisal ‘Kick’ss my ass’ in se odločil, da jo nosi na vseh koncertih. Majica ima za seboj 150 koncertov in še nikdar ni bila oprana.”

Katera življenjska filozofija vam je blizu?

Drone Hunter: “Sicer nismo religiozni in tudi politike se ogibamo, zato nam je najbližje tista preprosta filozofija, ki govori o tem, da ne bodi kreten do ostalih in tudi ostali do tebe ne bodo kreteni. Sicer klišejski odgovor, vendar tako pač je.”

Avtor: Matej Regent