INTERVJU: Gusarji La Fanfarria del Capitán zazibali Jurčkov oder

28. June, 2021

Ljubitelji svetovnih popotovanj, različnih zvokov in gusarskega načina življenja so včeraj (op.p. nedelja 27.6.2021) na Jurčkovem odru Festivala Lent prišli na svoj račun. Tam so namreč nastopili argentinski La Fanfarria del Capitán, ki od leta 2004 tradicionalnim latinskoameriškim zvokom mešajo še obilo drugih sestavin, kot so ska, rock, balkanska tradicionalna godba ali reggae.

La Fanfarria del Capitán, foto: Matej Regent

Dobrovoljni glasbeniki, ki jih z gusarji veže preprost in pustolovski način življenja, so včeraj pod vodstvom Victorie Cornejo in Jerónima Cassagnea na Jurčkovem odru uprizorili popotovanje po Južni Ameriki, karibskem otočju do Balkana in Italije, ki so ji posvetili svojo verzijo protestne ‘Bella Ciao’, ki jih je pripeljala celo do priznane španske televizijske serije La casa de papel, ki jo je leta 2017 prevzel Netflix in pod naslovom Money Heist ponudil skozi svojo globalno distribucijo. Da je La Fanfarria del Capitán oziroma “Kapitanova ladja” več kot le zasedba, ampak način življenja, so pokazali takoj po prihodu na oder in začeli z divljimi ska ritmi in južnoameriškim melosom, četudi pred odrom ni bilo “sobotne” gneče, ampak “nedeljska” umirjenost. Kljub temu se gusarji in kapitanka Victoria niso dali motiti in publiko nagovarjali k plesu in norenju, sami pa iz odra dajali zgled. “V trebuhu nosim otroka, da ne bi kdo mislil, da je to od piva, zato bom ob igranju harmonike sedla na stol, vi pa kar plešite dalje,” je nekaj taktov po začetku koncerta publiko nagovorila Victoria.

Foto: Matej Regent

In če je toliko energije in plesa, kljub nosečnosti, zmogla Victoria, je publika ni smela pustiti na cedilu. Sploh, ko se jim je na odru pridružil slovenski kitarist Dejan Lapanja s katerim so posneli live session album, ki bo nosil naslov Slovenian Sessions in naj bi izšel ob koncu letošnjega leta. Sicer pa so sodelovali tudi z Vaskom Atanasovskim, ki jih je spremljal na turenji po Kitajski, Argentini in Slovaški. Tudi Slovenija ima svoje gusarje! Publika je celo tako navdušila, da je zasedba La Fanfarria del Capián zaigrala še bis dolg kar tri skladbe. In prvič smo doživeli, da je glasbena zasedba ob prodaji glasbenih cdjev in vinilnih plošč, ponudila tudi svoje vino. Rdeče. Argentinsko. To je pač Festival Lent!

Foto: Matej Regent

Kot je v naši navadi, smo se tudi z zasedbo La Fanfarria del Capitán, družili že pred koncertom.

Začeli ste jubilejno 10. Evropsko turnejo. Vemo, da radi potujete in imate dolge turenej po vsem svetu. Kako je na vas vplivalo prisilno mirovanje, zaradi pandemije?

V letu 2020 smo že imeli planirano svetovno turnejo, ki nam jo je omogočilo glasbeno sodelovanje v Netflixovi seriji Money Heist, kar je bilo za nas zelo pomembno. Bilo je kar težko za nas, ki smo se vajeni družiti in imamo prijatelje po vsem svetu. Potem pa smo se odločili, da bomo v tem času glasbeno ustvarijalni in smo posneli svetovno cerzijo skladbe ‘Bela Ciao’ z vsemi našimi glasbenimi prijatelji in zraven je seveda tudi Dejan Lapajna. Se bo pa to poznalo tudi na prihodnjem albumu, ki bo zaradi pandemije prav gotovo bolj intimen in poln avtorefleksije.

Dejali ste, da je La Fanfarria del Capitán več kot le zasedba, je način življenja. Zakaj?

Mi smo se spoznali že v šoli, kar pomeni, da se poznamo že zelo dolgo in smo skupaj doživeli marsikaj. Vso svojo energijo, misli in kreativnost usmerjamo v zasedbo in smo dejansko veliko skupaj. Nekateri imamo tudi otroke, ki potujejo z nami, zato smo res ena velika družina. Tudi naša glasba vedno odraža naša počutja in izkušnje iz potovanj po svetu, kjer smo spoznali veliko odličnih glasbenikov in z njimi tudi glasbeno sodelovali.

Ko že govorite o glasbenem sodelovanju, obstajajo kakšne skrite želje po sodelovanju z določenimi glasbeniki?

Francisco Mercado, violina: V zadnjem času sem veliko poslušal Petra Foxa, ki je sicer vodja zasedbe Seeed. Z njim bi bilo prav gotovo zanimivo sodelovati.

Victoria Cornejo, vokal, harmonika: Smashing Pumpkins. To si želim že od najstniških let. Ko sem bila stara 16 let sem spoznala Billyja Corgana in se z njim tudi fotografirala. Takrat sem rekla, da ob naslednjem snidenju posnameva nekaj skupaj…hehehe.

Izbrali ste imidž gusarjev. Kje ste si z njimi najbolj podobni?

Nimamo veliko priložnosti za tuširanje…hahaha. Naša ladja na štirih kolesih je nekako vedno “polna” alkohola, radi zamujamo in po vsem svetu imamo zakopane zaklade, čeprav še sami ne vemo kje.

Na vašem albumu La Giravida iz leta 2016 gostuje kar 40 različnih glasbenikov iz vsega sveta. Kako je snemati album s toliko glasbeniki?

Večina je bila posnetega “na poti”. Potovali smo v Severno Makedonijo in tam snemali s Kočani Orkestar. Posnetega je bilo ogromno materiala, zato smo porabili kar nekaj časa, da smo izluščili bistvo in tako je nastala uvodna skladba albuma La Giravida.

Je pri toliko različnih glasbenikih težko ostati zbran in poskrbeti, da album ne izgubi svoje smeri oziroma rdeče niti?

Skladba te vedno vodi. In tudi vsa projekcija, ki jo daš v skladbo, je neko vodilo. Je kot kuhanje, moraš poslušati in preizkušati, kdaj kaj odvzeti, spet drugič dodati in tako prideš do končnega cilja – skladbe. Je pa posebna izkušnja in priložnost za eksperimentiranje, saj na koncertu na oder ne moremo povabiti vseh glasbenikov naenkrat.

Kaj bi z vašo glasbo radi dosegli?

Veliko nam pomeni, če se naši poslušalci povežejo z našo glasbo. Da nekdo pride do nas in nam pove, da je bil žalosten, vendar ga je naša glasba spravila v boljšo voljo in ga inspirirala, da morda na življenje pogleda drugače. Ali pa da je nekdo zaradi naše glasbe dobil motivacijo in se lotil nekega projekta, ki se ga sicer ne bi. Predvsem pa, če uspemo v ljudeh vzbuditi pristne emocije. To nam pomeni največ in zaradi tega delamo glasbo.

Kje je bil vaš najbolj nor koncert in zakaj?

Definitivno na Poljskem, kjer smo organizator koncerta ni govoril nobenega tujega jezika. Njegov mednarodni jezik je vseboval zgolj besede “No problem”, “Organisation”, “Logistics” in “Ok”. To so bile edine besede s katerimi smo se morali orientirati in ugotoviti o čem govori. In igrali smo v cerkvi. Na oltarju pred upokojenci. Še enkrat smo vprašali organizatorja, če je prepričan v naš koncert, saj mi igramo poskočen ska, vendar so si nas želeli, ker smo iz Argentine, tako kot papež. Bili smo prepričani, da nas bodo po koncertu zažgali na grmadi…hahaha. In ko smo med koncertom opazovali te stare, zdelane obraze, smo bili prepričani, da jim nismo niti malo všeč. Cel koncert od publike nismo dobili nobene reakcije, niti enega aplavza. In ko smo po eni uri končali koncert je celotna cerkev vstala in začela divje ploskati in skandirati. Bilo je noro! Tudi na Kitajskem je bilo zanimivo, kjer ljudje niso vajeni toliko plesati. In ko smo odigrali zadnjo pesem je publika šele začela plesati, zato smo se odločili, da kar nadaljujemo in odigramo celoten koncert še enkrat.

Povejte nam kakšno zanimivost o vas, ki ni povezana z glasbo.

Victoria Cornejo, vokal, harmonika: Jaz sem noseča.

Francisco Mercado, violina: Jaz se spoznam na modo.

Martin Muth, bobni: Jaz se ukvarjam z veliko različnimi stvarmi. Sem tudi igralec in pevec.

Jerónimo Cassagne, kitara: Jaz pa sem oče Victorijinega otroka. Sicer pa imava še starejšega sina, ki prav danes praznuje 6. rojstni dan. In ko smo že pri zanimivostih, on je rojstni dan praznoval že v šestih različnih mestih.

Foto: Matej Regent