INTERVJU in FOTO: Blues zazibal splav na Dravi

Da ima reka Drava izjemen potencial se prav gotovo zaveda ogromno Mariborčanov, da ga ne znamo izkoristiti, prav tako. Ves čas je v zraku občutek, da nam je ta vodna danost, s katero sploh ne živimo, prej ovira kot užitek. Četudi imamo festival, ki je nekoč potekal predvsem ob Dravi, pa reke kljub vsemu (še) nismo uspeli vzeti za “svojo”. O Dravi največkrat beremo in se o njej pogovarjamo, ko nekdo v njej utone, če si lahko dovolim rahlega sarkazma. Smo pa vsakič navdušeni, ko ponovno odkrijemo, kaj vse nam ponuja reka z eno najširših strug v naši državi, če ne celo najširšo. Kljub vsemu obstajajo ljudje, ki živijo z reko in na njej. En izmed potencialov reke Drave so prav gotovo splavarji, ki so posredno krivi tudi za nastanek Festivala Lent. Tako kot so posredno krivi za blues, ki je ob pomoči organizatorja Gala Jermana, zazibal splav in reko Dravo.

Organizator glasbenih dogodkov in manager je mariborčanom pokazal, kako se stvari streže in koliko različnih možnosti ponuja reka, ki je zadnje čase popularna predvsem zaradi novonastajujoče brvi, ki ima potencial, da morda Dravo še nekoliko približa njenim zvestim spremljevalcem na levem in desnem bregu. Pa bi morala biti popularna zaradi drugih stvari. Zaradi koncerta Prismojenih Profesorjev Bluesa, ki so 2. septembra na splavu, na sredini njene struge, pripravili koncert, ki bi moral v Mariboru biti stalnica. Ker si Maribor to zasluži. Ker si Mariborčani in Mariborčanke to zaslužijo. Ker si to zasluži glasbeni pedigre Maribora. Ker si to zasluži Drava. Kaj je lahko boljše glasbeno doživetje, kot je prismojeno bluesovsko razodetje sredi Drave, ko se ves splav ziblje v funk-bluesovskem ritmu, ki mu Drava odgovarja s sinhrono-psihadeličnim valovanjem? Ko publika na splavu deluje kot državna reprezentanca v sinhronem plavanju in so sredi struge mogočne reke vsi prijatelji, ker jih združuje glasba in reka. Ker jih združuje en splav, ki je koncertna dvorana, je gostilna, je pot k Dravi.

Že pozdrav organizatorja, ki je vsakega obiskovalca okrepil z enim “kratkim” pred izplutjem, je nakazal, da se obeta nepozaben večer. Ko so, v tradicionalni splavarski opravi, mladi splavarji naredili prve zamahe z vesli in smo se počasi oddaljili od obale, so se vse skrbi razblinile in je frustrirajoča realnost dobesedno splavala po vodi. “Ko si na reki ni drugih skrbi in razmišljanja o tegobah vsakdana. Takrat si eno z Dravo. Reko moraš spoštovati in poznati vse njene pasti, da lahko ob in na njej uživaš. Te pa vsekakor prevzame. Ko se enkrat z njo spoprijateljiš in jo vzameš za svojo, te popolnoma očara. Ne moreš brez nje. Ne moreš se je naveličati. Postane del tebe in ti del nje,” mi je še pred koncertom razlagal vodja mariborske podvodne reševalne službe in nekdanji predsednik Potapljaškega društva Maribor, ki je redni spremljevalec splavarjev, kadar gostijo večje število ljudi.

In ko je prismojeni blues, katerega profesorji zadnja leta uspešno mešajo z rapom, triphopom, funkom, psihedeličnim in simforockom ter discom, smo tudi ostali razumeli, kaj pomeni biti očaran in del nečesa. Del Prismojenih Profesorjev Bluesa, ko so oni postali del publike. Del splava in reke. Del glasbenega popotovanja po Dravi. Prismojeni živijo in dihajo glasbo, ki jo igrajo. Na splavu na Dravi so tudi publiko prepričali, da je tisti trenutek živela in dihala z njihovo glasbo, ki te počasi vleče za ušesa, da se ji pogumno približaš, nato pa te prime za vrat in potegne v vse svoje globine, kjer se izročilo bluesa meša s swingom, funkom, hip-hopom, ter rock and rollom iz sredine dvajsetega stoletja. Popularna glasba suženjskih in kasnejših medvojnih in povojnih generacij Afroameričanov in še kasneje napredne uporniške bele mladine ima še danes podobno moč, seveda s pristopom, kot ga izkazujejo samooklicani profesorji bluesa. Če je bil blues izpovedna pesem žrtev izkoriščanja in rasizma, je bil rock and roll upor proti temu istemu zlu in rock emancipacija, zavedanje, da so družbeni odnosi lahko tudi drugačni. Da je svet lahko drugačen. Da pravzaprav mora biti drugačen. Kakor je lahko tudi odnos do reke Drave precej drugačen. Še znamo prebrati sporočila med vrsticami?

Prismojeni Profesorji Bluesa to prav gotovo znajo, sicer bi se težko postavili pred našo roza in kosmato pošast, ki sliši na ime mikrofon.

Zakaj ste takoj privolili v koncert na splavu sredi reke Drave?

Prismojeni: “Ko je začel naš prijatel Gal (op.p. organizator koncerta) začel na mizo zlagati kupčke denarja, smo se takoj zagreli….hahahaha. Ne, ne….Gal nam je omenil, da ima možnost na splavu organizirati koncert, kjer se sicer velikokrat zgodi narodno-zabavna glasba, on pa želi na reko pripeljati rock’n’roll. In nenavadne ideje so nam vedno blizu. Sicer pa smo privolili predvsem zaradi tega, ker je povezava z Mississippijem in Luisiano, kjer je nastal blues. Sicer pa vedno, ko smo v Mariboru igramo na nenavadnih placih. Enkrat na strehi, danes na splavu. Če bi se zgodil blues v Sloveniji, se ne bi zgodil na Savi, ampak na Dravi.”

Zakaj se še ni zgodil?

Prismojeni: “Sej se je. Danes.”

Streha, reka Drava. Katera bo naslednja nenavadna lokacija, kjer boste imeli koncert?

Prismojeni: “Samo ne na Antarktiki. Boljše na Ekvatorju.”

Kje na Ekvatorju?

Prismojeni: “Težko se odločimo med Afriko in Južno Ameriko. Azija se nam ne zdi toliko dojemljiva za naši glasbo. Upamo, da jim ne delamo krivice. Morda Peru ali Gana.”

Veliko date tudi na zunanjo podobo. Videli smo vas že kot karateiste v kimonah kot hip-hoperje in hipije. Kaj bo naslednji imidž?

Prismojeni: “Naslednji imidž bo čez 30 ali 40 let, ko bomo imeli palice za pomoč pri hoji….hahah. Sicer pa nismo toliko organizirani, da bi si postavljali koncept, kaj bo prišlo čez toliko in toliko časa. Ne razmišljamo širokopotezno, da bi delali plane za naprej. Pustimo se presenetiti.”

Čemu sicer dajate več povdarka, glasbi ali njeni sporočilnosti?

Prismojeni: “Če ti uspe v zdravi meri združiti oboje je to zmaga. Se nam zdi, da to počnemo že ves čas. Nagovarjamo tiste, ki iščejo sporočilnost in tiste, ki iščejo melodije, da jih odpeljejo v druge dimenzije.”

Nocoj ste prav gotovo zelo dobro začutili publiko in peljali koncert glede na vzdušje med publiko. Od udarnih skladb na začetku in tistih nekoliko bolj poznanih, da se je publika sprostila, nato pa ste sredi reke poskrbeli za veliko improvizacije in pravo glasbeno-spiritualno popotovanje. Kako kljub veliki meri improvizacije koncert izpelljati v neko celoto z glavo in repom?

Prismojeni: “Se zgodi, da velikokrat med koncertom tudi izgubimo rdečo nit. Če si drzneš na licu mesta poskušati z neko improvizacijo se ti velikokrat zgodi, da zaideš izven zastavljenih okvirjev. Morda se kdaj tudi samo nam zazdi, da smo zašli, publika pa to sprejme kot kontinuirano celoto. Je ogromno kombinacij, ki se pri takšnih koncertih lahko zgodijo. Kljub vsemu se nam zdi vredno ves čas poskušati in iskati te meje, četudi zaradi tega pade celotna dramaturgija koncerta, vendar, če se znotraj tega zgodi nekaj novega, je to še toliko lepše.”

Kdaj si zasedba lahko privošči takšno eksperimentiranje?

Prismojeni: “Med seboj se moraš zelo dobro poznati in biti prijatelj. Tako kot moraš pri košraki vedeti kdo je Luka Dončič in kdo Dennis Rodman. To je poanta. Vedno moraš slediti tistemu človeku, ki vodi igro, ti se pa potrudiš po najboljših močeh, da temu slediš. Tako kot je poleti 96′ Michael Jordan prišel nazaj v NBA in želel spet dobro igrati s Chicago Bullsi, kar pa mu ni takoj uspelo. Med poletjem je nato organiziral kamp, ki je bil pretveza, da bodo draftal najboljšega igralca, ki jim je še manjkal poleg Jordana in Pippena. Vsi največji zvezdniki lige so takrat prišli igrati na Jordanov tabor in na koncu tabora, ki je trajal en mesec, je Jordan glavnemu managerju Krausu dejal, da vse kar potrebujejo za vnovično zmago je Dennis Rodman. Nato so ga dobili in še trikrat zmagali ligo NBA. Če je ekipa prava, se da marsikaj narediti.”

Prismojeni: “Lahko bi naredili dildote v tej barvi in s tem intervjuval ljudi.”

Pa sej je ta naš mikrofon že zelo podoben dildu.

Prismojeni: “Obstaja pa tudi neko hrvašk ime Nildo. Zelo podobno kot dildo.”

Pa da se iz dildov in Nildov vrnemo nazaj h glasbi. Sicer veliko igrate doma, vendar vam tudi tujina ni tuja. Kje ste opazili največje razlike med koncerti doma in v tujini?

Prismojeni: “Ljudje so ljudje. Ni bilo veliko razlik med drugim koncem sveta in domačo grudo. Vse je glasba premikala na podoben in univerzalen način. Povsod najdeš somišljenike. Mi smo ves čas igrali tudi na ulicah, ko smo obiskovali druge države, zato smo vedno spoznali ljudi, ki imajo radi ta vajb. Mi smo vsi eno veliko pleme.”

In kaj je največji čar igranja na ulici?

Prismojeni: “Čar je to, da te slišijo naključni ljudje, ki sploh ne pričakujejo, da se boš tam pojavil. Če je koncert najavljen, potem tja pridejo ljudje, zaradi tebe, če pa igraš nekje, kjer nihče ne ve kaj se bo zgodilo, se pa lahko zgodi nekaj zelo zanimivega. Tako te lahko sliši nekdo, ki sicer nikdar ne bi prišel na tvoj koncert in ga morda navdušiš. Zanimivo, da si to omenil, ker se je to resnično zgodilo. V Avstriji smo igrali na eni lokaciji, kjer publika ni dala preveč od sebe, potem pa smo igrali na enem festivalu, ki je bil nekako skoraj na ulici, pa so vsi plesali. Odvisno, kako se poklopi. Nocoj se je hitro razvnelo, lahko pa bi bilo tudi drugače.”

Koliko pa to vpliva na vas, če je publika neodzivna?

Prismojeni: “Ne sekiramo se več, če nekatere naša glasba ne premakne, ker pač vemo, da jih nikoli ne bo. Splošno pa velja enačba, da več kot da publika od sebe več damo tudi mi od sebe. Vsekakor je boljši koncert, če publika da vse od sebe in smo mi slabi kot pa obratno. Če publika rata nora, potem tudi ti rataš nor in je fajn.”

Kaj si pa nasplošno želite, da si vaši oboževalci in poslušalci zapomnijo o vas?

Prismojeni: “Naš vajb. Da jim je naša glasba nekaj dala in da bodo naslednjič spet prišli, ko bo doživetje spet nekoliko drugačno. Zato tako radi improviziramo, da ni ves čas enako in da zvesto publiko vedno čaka nekaj drugega. da so poslušalci del našega koncerta, kjer pravzaprav nihče ne ve kaj točno se bo zgodilo”

Ste na vaši glasbeni poti naleteli na kakšno težavo za katero si ne bi nikdar mislili, da boste nanjo naleteli?

Prismojeni: “Prav gotovo nas je presenetil odhod Mihe, ki je z nami igral deset let. To je bilo prav gotovo presenečenje, ki ga nismo pričakovali. Smo pa spoznali Peškota in je to zgradilo nek nov band, neko še močnejše prijateljstvo s čimer se je začelo neko novo poglavje.”

Peško: “Jaz si zelo želim z Miho Eričem še kdaj kaj zaigrati. Če bi bil toliko prijazen in dobre volje, da bi z nami improviziral, bi se jaz tega ful veselil. Neverjetno dober glasbenik, neverjetno karizmatičen. Bi mi bilo v čast z njim igrati. Ga namreč izjemno cenim in sem prepričan, da je bila to za ostale tri velika izguba, ko je zapustil zasedbo.”

Zadnji album ‘Prismojeni?’ ste izdali leta 2020. Menite, da je čas za njegovega naslednika?

Prismojeni: “Definitivno.”

Kaj to pomeni? Imate morda kakšno ekskluzivno novico za poslušalce ALTR radia?

Prismojeni: “Morda, saj nihče zares ne ve, ampak imamo že narejen praktično ves material za novo ploščo. To je novica, ki je še nihče ne ve.”

In kdaj lahko pričakujemo izid novega materiala?

Prismojeni: “December 2023.”

Obstaja skupna želja po sedolovanju s kakšnim glasbenikom za katerega bi bili vaši oboževalci presenečeni?

Prismojeni: “Presenečeni prav gotovo ne bi bili. Želja pa je, da bi naši glasbi dodali brass sekcijo. Radi bi spoznali ljudi, ki dobro pihajo v trobente in saksafone, da bi lahko en del glasbe pripeljali še malo višje. Sicer pa ne idealiziramo drugih ljudi, nimamo neke ideje, da bi nekaj želeli ali potrebovali in pomoje nas prav to drži skupaj. Ljudi pa izbiramo predvsem po tem, kako se z njimi razumemo in ne kako dobro igrajo.”

Je ta želja mišljena kot projekt ali stalnica?

Prismojeni: “Projekt je itak glupa beseda. Mi smo bend, mi nismo pojekt. Tako da nikoli ne bomo imeli projektov. Mi bomo ves čas bend.”

Tekst in intervju: Matej Regent