INTERVJU: Punk rock zaključil Festival Lent
Po devetih dnevih zabave in koncertov se je minulo soboto, ki velja za najdaljši dan festivala, končal Festival Lent. In tokrat se je končal zelo udarno. S punk rockom, ki so ga začeli domačini Alo!Stari in končali zagrebški Brkovi.
Seveda je zadnji dan ponudil še veliko drugih koncertov in dogodkov, ki se jih je v devetih dnevih zvrstilo približno 270, vendar smo se mi skoncentrirali na punk rock in Večerov oder, ki je veljal za letošnje največje prizorišče. Morda celo nekoliko prehitro, ob 20:30h, ko je nad Mariborom še sijalo sonce, so na največji oder festivala stopili domači nosilci punk rockerskega žezla – Alo!Stari. Domači alternativci se kljub nekoliko zgodnji uri niso dali motiti in publiko nagovarjali naj nekoliko umakne tiste nesrečne stole, ki so kljub sproščenemu vzdušju, dali vedeti, da nad nami kot Demoklejev meč še vedno visi pandemija in zapovedi Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Vse lepo in prav, vendar se na punk koncertu pač enostavno ne sedi. Nikoli. Tako je že ob prvih taktih melodičnega punk rocka večina občinstva vstala. Hitro za tem so številni obiskovalci, ki so (pre)dolgo čakali na takšen koncert stvar vzeli v svoje roke, umaknili stole in pripravili prostor za pogo ples in stagedive.
In ko so Alo!Stari odigrali odo Mariboru in odpeli “vse bi dal za toto fakin mesto”, je frontman Tine Matjašič zadovoljno dejal: “To je bilo zdaj odlično in mislim, da je pravi čas, da se odločimo, kam bi radi šli. Ali ostabnemo tu ali spizdimo stran?” Vsem je bilo jasno, da gre za napoved naslednjega komada, njihovega največjega hita ‘Nea vem kam’, zato so se iz publike zaslišali huronski kriki odobravanja. Komad, ki je stresel celoten Rotovški trg in bližnjo okolico, je ob vsesplošni noriji pod odrom nagovoril tudi Tineta, da kot prvi izvede, za punk tako značilen stagedive med publiko, ki ga je nosila po rokah in ga nato vrnila nazaj na oder. Koncert, ki je trajal občutno premalo je kljub vsemu pustil vtis nekih boljših časov. Pač punk, ki se ne ozira na nič. Niti na pandemijo in vse omejitve. Punk, ki se z visoko dvignjeno pestjo, ki jih je bilo med publiko ogromno, bori proti establišmentu, ki nam vsako leto bolj kroji življenja. V petek so ga na Festivalu Lent oklofutali in posadili v kot, obrnjenega proti steni. Tako je ostal tudi med koncertom zagrebške punk folk wellness zasedbe Brkovi, ki so na oder stopili takoj za Alo!Stari. Direkten in surov punk s turbofolk melosom je poskrbel, da se moshpit in poganje pod odrom ni ustavilo. Po zraku so leteli plastični kozarci piva, po rokah publike so “plavali” najbolj neustrašni, prva vrsta pa je, skoraj sinhrono, z visoko dvignjenimi pestmi odobravala vse, kar je povedal in zapel Vedran Pehar alias Shamso 69. Še največ odobravanja je požel, ko je kritično dejal: “Dol s covidom, sovraštvom in neumnimi politiki!” Punk pač ni zabava, ampak filozofija, način razmišljanja.
In kako razmišlja Tine Matjašič iz Alo!Stari? Odgovore je dal naš roza mikrofon.
Veliko glasbenikov je prisilno pavzo izkoristilo za snemanje albuma. Kdaj izide vaš? Vem, da že pričakujete naš debitantski album. Vsekakor smo želeli narediti produkcijo kvaliteten izdelek za katerega potrebuješ nekaj časa, glede na to, da imamo vsi še ogromno drugih obveznosti. Nekoliko nam je predviden izid pokvarila pandemija, tako da bomo prvenec izdali septembra.
V zadnjem času ste postali prava senzacija, vašo najbolj znano skladbo ste celo posodili reklami, čeprav preigravate punk rock. Vam daje to občutek, da se devetdeseta spet vračajo oziroma, da se alternativa spet vrača nekoliko v ospredje ali je to zgolj izjema? Pa ja. Mislim, da je končno čas, da se alternativa spet vrne na radijske postaje in televizijo. Devetdeseta leta prejšnjega stoletja so naša velika inspiracija, zato nas veseli, da lahko našo glasbo slišimo tudi na nekoliko bolj komercialnih radijskih postajah in celo reklamah. Skrajni čas je, da se alternativa vrne v ospredje, saj ponuja precej več kot melodijo.
Trenutna situacija v svetu in doma, kar se tiče politike in pandemije, kar kliče po punkovski surovosti, čeprav sem opazil, da so v zadnjem času ogledalo družbi, vsaj pri nas, nastavljali predvsem raperji. Je punk na tem področju nekoliko zaspal? Ja, morda je res, čeprav imata punk in rap veliko več skupnega kot si morda večina misli. Če se vrnem spet v devetdeseta in takratni rap, ki je direktno povedal “f..k the police”, je jasno, da ima tudi danes veliko za povedati. Morda je danes to celo bolj aktualno kot takrat.
Ste pa kljub vsemu, kot se za punk rockerje spodobi, zelo protestniško kljubovali narečnim normam pri nas in štajerščino pripeljali do obče sprejetega narečja, čeprav je še pred leti veljalo kot manjvredno oz. manj inteligentno. Kaj je bil ta preklop, da ste se odločili, da boste punk rock preigravali v domačem narečju, čeprav je angleščina za ta stil precej bolj prikladna? Narečja se ne smemo sramovati. Narečje smo mi. Jaz se v knjižni slovenščini ne morem izražati pristno.
Tine, ti si nekako najbolj zadolžen za besedila. Od kje vse črpaš inspiracijo oz. kaj te najbolj nagovori, da si rečeš o tem pa bom napisal besedilo? Gre za popolnoma življenjske situacije. Ali se ti je zgodilo nekaj slabega in bi rad spremenil nekatere stvari ali gre za situacije, ki so se zgodile na poti ali s prijatelji, staraš se. Tematik je ogromno. Poješ lahko o vsem in potem iščeš problematiko ali dobre stvari nekega področja. V punku je pač tako, da izpostavljaš tiste bolj humorne zadeve ali pa skozi kritično oko zreš v svet.
Koncerti so se sicer vrnili, ampak vse kaže, da bo publika še nekaj časa pod odrom sedela, tudi nocoj. Kako je za punk rockerje igrati pred sedečo publiko? Tukaj ni nobenega smisla. Sej ljudje v večini “ne jebejo” sistema. Gre namreč za brezvezne birokratske ukrepe, ki nimajo nobene zveze s tem, da skrbimo za zdravje in preprečujemo širjenje virusa. Popolnoma nobene zveze. Lahko bi uporabili popolnoma drugačne rešitve in bi zadeva funkcionirala. Če pa povem iz osebnega stališča pa je definitivno problem igrati pred sedečo publiko. Med punkerskim koncertom enostavno ne morem gledati nekoga, ki sedi. Imam namreč občutek, da sedi samo zato, ker se boji, da bo naredil nekaj narobe. Zakaj živimo? Zato, da bomo sedeli na koncertih?!
Koliko “feedbacka” potrebujete od publike? Se lahko zabavate na odru, četudi pod odrom stojijo zgolj trije? Publika je gonilo. Mi sicer napišemo komade, ki govorijo o naših zgodbah, ampak večina naših poslušalcev se z njimi lahko poistoveti, saj so se prav gotovo v življenju znašli v istih situacijah. Hočem in upam, da v takšnih trenutkih publika zamiga. Smo pa seveda odigrali tudi že takšne koncerte, kjer smo igrali trem obiskovalcem in prav tako dali vse od sebe kot da jih je pod odrom tisoč. Na vsakem koncertu moraš dati vse od sebe.
Kaj vas sicer v glasbeni industriji najbolj moti? Mi smo iz generacije oprijemljivih stvari. Mi smo si kupovali albume, listali glasbene revije in si lepili plakate po stenah. To zdaj manjka. Sicer so vnilne plošče spet prišle nazaj, ampak sej veš, na kaj namigujem….streaming servisi so sicer super stvar, ampak v legalni obliki niso najboljši možen način, da bi umetniki, sploh v današnjem času, lahko imeli boljše neposredne zaslužke. S prodajo albuma, tudi če ga izdaš sam, dobiš denar takoj nazaj. Pri stream servisih imaš lahko milijone ogledov pa ne zaslužiš praktično nič. Sploh ni primerjave s tem, kar zaslužiš od koncertov. Bendi danes ne morejo več živeti, tako kot so včasih. Eni komaj preživijo, pa lahko gre za zelo znane zasedbe. Komaj danes prihajajo zgodbe na dan o velikih glasbenikih, ki od teh pretočnih platform niso imeli praktično nič. Tukaj se bo moralo nujno nekaj spremeniti.
Zdaj, ko lahko spet nastopate, kje in kdaj vas bomo lahko videli v bližnji prihodnosti? Koncertov bo kar nekaj. Prvi naslednji je 10. julija na festivalu Gora Rocka v Tolminu, potem 12. avgusta Punk Rock Camp, potem v Velenju na festivalu Kunigunda, septembra smo v Celju, Mariboru in Gali hali v Ljubljani. To je zaenkrat to, vendar se datumi sproti odpirajo, zato nas spremljajte, da nas kje ne zamudite.