VIDEO: 22 let najljubšega albuma Davea Grohla

6. November, 2021

Potem, ko je zasedba Foo Fighters z drugim albumom The Colour And The Shape dosegla glasbeni vzpon, si je Dave Grohl prizadeval za še večji preboj. Ko so se vrnili iz turneje in pričeli s snemanjem tretjega albuma, ki bo nosil ime There Is Nothing Left To Lose in bo izšel 2. novembra 1999 pri založbi RCA Records. Toda, ko so Foo Fighters poleteli, so se pojavile turbulence …

Naslovnica albuma There Is Nothing Left To Lose

Dave Grohl je bil, ko je presegel pretrese snemalnih sej za album The Color And The Shape, razumljivo energičnega razpoloženja, ko so se Foo Fighters pripravljali na snemanje svojega tretjega studijskega albuma. Zasedba je, kot je takrat izjavil, pripravljena narediti svojo “najbolj noro ploščoveliko, udarno, rock opero”.

“Čas je za našo različico Belega albuma zasedbe The Beatles,” je vztrajal Grohl. Načrt, kot ga je videl Dave, je bil sila preprost. Foo Fighters bi se umaknil v najsodobnejši studio, ki ga je namestil v kleti svojega novega doma v Virginiji, daleč od motenj Hollywooda in blizu njegove nekdanje srednje šole, kjer se je lahko ponovno povezal s celotno paleto glasbe, ki je razvnela njegovo najstniško domišljijo.
“Ko sem odraščal na punk rock sceni, me je navdihnilo ogromno ljudi in skupin in toliko različnih izkušenj, a ena od stvari, ki jih nočem je krivda, ki v tej sceni pesti večino ljudi,” je takrat dejal Dave. “Ta glasbena krivda je ljudem preprečila, da bi počeli nekatere stvari. Razumem politične meje, ki jih ima punk rock scena, vendar je bila moja motivacija veliko bolj glasbena kot karkoli drugega. Zdi se mi, da je naša skupina vedno ostala zvesta temu idealu, da naredimo vse, kar nas bo zadovoljilo predvsem glasbeno. Če se zdi pravilno in instinktivno, potem bi morali to storiti in od tega nas ne more nič odvrniti. Ker je ta krivda, ta prekleta krivda tisto, kar je ubilo Kurta.”
Težave pa so se pojavile že v prvih dneh, ko so se štirje glasbeniki zbrali na vaji. Težave so bile pri Franzu Stahlu. Kitarist je bil morda Daveov junak in mentor v času, ko sta bila v zasedbi Scream (Daveova skupina pred Nirvano), vendar se je njegova vizija njihovega novega materiala precej razlikovala od Davove. “Enostavno nisva našla skupnega jezika,” je takrat diplomatsko odgovoril Dave.

Foo Fighters

Ko sta tudi Taylor Hawkins in Nate Mendel vodji skupine izrazila zaskrbljenost, je Dave sprejel težko odločitev, da bo Franzu kar po telefonu sporočil, da bo zasedba nadaljevala kot trio. Dave se spominja, da je bil takrat Franz “res jebeno razburjen”. Pravzaprav je bil Franz tako razburjen, da je iz Austina v Teksasu priletel v Virginijo, da bi se soočil s svojimi glasbenimi kolegi in zahteval razlago. “V razlago sem dobil največjo količino neumnosti, kar sem jih kdajkoli slišal,” je takrat dejal še vedno razburjeni kitarist Franz. “Zlomil sem se v solzah, nisem mogel verjeti.” Nato je minilo več kot desetletje, ko sta Franz in Dave zgladila spor.

Sredi te čustvene travme je bilo zadnje, kar je Dave Grohl potreboval, še več preobratov. Tako si je mogoče samo predstavljati njegovo stisko, ko ga je nekega poznega večera poklical Nate in mu povedal, da se je odločil zapustiti skupino. Člani skupine Sunny Day Real Estate so popravili svoje slabe odnose, pevec Jeremy Enigk, kitarist Dan Hoerner in Nateov najbližji prijatelj ter nekdanji kolega iz skupine Foo Fighters, William Goldsmith, pa so želeli ponovno zagnati skupino. Vendar bi to storili le pod pogojem, da se njihov basist Nate v celoti posveti skupini. “Bil sem v velikem precepu,” je priznal Nate. “Do tega projekta sem imel nekako iracionalno privlačnost. In poklical sem Davea …”
“Bil sem jezen,” je priznal Dave v dokumentarnem filmu Foo Fighters Back And Forth. “Mislim, da sem mu rekel, da naj pokliče še vse ostale in jim pove, da nas zapušča. Jaz pa se grem napit.”
Zmačkan Dave se je naslednje jutro zbudil zaradi opravičevalnega telefonskega klica svojega skrušenega basista. Nate je ostal. S to zadnjo dramo, ki je imela srečen konec, je nastajanje tretjega albuma Foo Fightersov končno potekalo (skoraj) tako, kot si je Dave zamislil.

“To je bilo najbolj sproščeno, preprosto in popolno snemanje na katerem sem bil kdaj v življenju,” je vztrajal Dave. “Bilo je vse, kar bi si želeli, da bi naredil album. V Virginiji je bila pomlad, vsa okna so bila odprta, bilo je pivo in žar in vso noč smo snemali in spali do poldneva, poslušali, kaj smo počeli prejšnji večer in morda ponovno posneli. Ko poslušam to ploščo, iskreno mislim, da je to moja najljubša plošča Foo Fighters. Je tako sproščen, iskren, organski in pravi album. To je bila res dobra izkušnja za vse nas.

Navdih za to, kar je postalo album There Is Nothing Left To Lose, pa v veliki meri ni prišel iz albumov divjega punk rocka, ki so zanetili ogenj v najstniški duši Davea Grohla, temveč iz radijskih uspešnic, ki so jih on, Nate in Taylor prvič slišali na stereo sistemih njihovih staršev v sedemdesetih letih. Šlo je za glasbo Fleetwood Mac, Jamesa Taylorja, Eagles, Joni Mitchell in Supertramp. Skladbe, kot so ‘Learn To Fly’, ‘Ain’t It The Life’, ‘Next Year’ in grenko-sladka ‘Aurora’, bi lahko bile napisane na akustični kitari na verandi Daveovega podeželskega doma. Dovolj je bilo hrustljavih, trdih rockovskih trenutkov, da so zadovoljili Daveovo rockersko dušo kot je prva skladba ‘Stacked Actors’ in neustavljiva ‘Breakout’, vendar je album There Is Nothing Left To Lose pokazal predvsem mehkejšo, bolj čustveno stran zasedbe.

Album There Is Nothing Left To Lose je izšel 2. novembra 1999 in takoj debitiral med Top 10 na glasbenih lestivac tako v ZDA kot v Veliki Britaniji. Pred tem, 3. septembra, je zasedba predstavila novega kitarista Chrisa Shifletta, nekdanjega kitarista punk rock zasedbe No Use For A Name.