VIDEO: Najboljši albumi leta 2021

Leto 2021 je bilo leto, v katerem so zaradi pandemije koronavirusa svoje albume izdali številni glasbeniki, kar pomeni, da je leto 2021 eno “najmočnejših” let glede izdaj novih albumov v novejši glasbeni zgodovini. Tudi alternativa je cvetela skozi vse leto, saj so vrhunski in uveljavljeni izvajalci pokazali svojo vzdržljivost in neuničljivost, novinci pa neustrašnost pri skladanju novih albumov in posredovanju prihodnosti alternativnega glasbenega žanra.

Prav zaradi tega je letos še toliko bolj nehvaležno izbirati ali izpostaviti najboljše albume iztekajočega se leta, sploh, če si pri tem tudi količinsko omejen. Zato se je uredništvo Altr radia odločilo, da letošnjih izstopajočih albumov ne oštevilči, ampak jih zgolj našteje, zato vrstni red ne igra nobene vloge, debato o najboljšem med njimi pa prepušča poslušalcem in sledilcem Altr radia. Edino vodilo je bilo, kot se za Altr radio spodobi, alternativa v najširšem pomenu besede.

Weezer – ‘OK Human’

Prvi od dveh albumov alternativnih rockerjev Weezer, ki sta bila izdana v prvi polovici leta 2021, je tisti, ki je manj spoliran, brez koncepta in zaradi tega tudi boljši album. Za razliko od drugega albuma ‘Van Weezer’, ki je nekakšen poklon hair-metalu, album ‘OK Human’ sloni na vzoru zasedbe Radiohead (naslov albuma) tako, da obrne stvari s popolnoma analognimi posnetki, ki so zakoreninjen v komorni pop glasbi od sredine 60. do zgodnjih 70-ih let prejšnjega stoletja. Z orkestrom, ki skupini pomaga, ne da bi jo pri tem oviral, album ‘OK Human’ zveni najbolj ekološko in je eden bolj zrelih albumov zasedbe Weezer, ki kaže na glasbeno rast zasedbe in se naslanja predvsem na melanholijo in veselje.

Royal Blood – ‘Typhoons’

V svojem sedemletnem obstoju sta Royal Blood že dokazala, da znata biti glasna. Na svojem tretjem albumu ‘Typhoons’ iz leta 2021 pa kažeta, da se znata tudi nekoliko umiriti. Uvodna pesem ‘Trouble’s Coming’ je nalezljiv plesni jam, medtem ko se naslovna skladba ponaša z vznemirljivim refrenom, ki sproža visoko dvignjene pesti. Čeprav je dvojec Mike Kerr in Ben Thatcher morda našel svojo notranjo disko kroglo, nista izgubila nore energije in hudih riffov, zaradi katerih je Royal Blood postal eden najbolj obetavnih glasbenih projektov v zadnjem desetletju. Redko je najti album, ki lahko spodbudi tako mosh pit kot plesno zabavo. ‘Typhoons’ je prav gotovo ena od takšnih izdaj.

Sleater-Kinney – ‘Path of Wellness’

‘Path of Wellness’ je prvi album dueta Sleater-Kinney brez bobnarke Janet Weiss, ki je bila del projekta od leta 1996, pa tudi prva plošča v lastni produkciji v zgodovini njune skoraj 30-letne kariere, kar pomeni še en odmik od prvotnega neomajnega sloga skupine. Prejšnji album ‘The Center Won’t Hold’ iz leta 2019, je zvenel gladko, seksi in spolirano, medtem ko ‘Path of Wellness’ z veseljem vključuje več vztrajnosti, eksperimentiranja in organiziranega kaosa. Posnet poleti 2020 v Oregonu, sredi protestov po vsej državi in vse večjih požarov, album prežema ironičen občutek zaupanja in sprejemanja. Carrie Brownstein in Corin Tucker ne poskušata ponoviti tistega, kar sta imeli z Weissovo, ampak odkrijeta novo smer, v katero bosta zapeljala svojo glasbo.

Foo Fighters – ‘Medicine at Midnight’

Foo Fighters verjetno nikoli ne bodo pobegnili tistemu srednjemu tempu rock’n’rolla 90-ih, tako da njihov 10. album ‘Medicine at Midnight’, določen premik v slogu podaja v obliki nekaj novih obvozih prepoznavnega zvoka. Pravzaprav nekaj, kar bi pričakovalki od novega albuma zasedbe Foo Fighters: himne visoko dvignjenih pesti in rock posut s kančkom samorefleksije. Novost so prav gotovo plesni in pop elementi, ki jih Dave Grohl spusti v skladbah kot sta ‘Shame Shame’ in ‘Waiting on a War’ ter punk rockerski izbruh skladbe ‘No Son of Mine’. Nov album prav gotovo ne bo spremenil vašega pogleda na zasedbo Foo Fighters, vendar ponuja nekaj vpogleda v to, česa so sposobni, ko zamenjajo “vozni pas”.

Melvins – ‘Working With God’

Od začetka do konca ta album oddaja pridih kaotičnosti in brezbrižja. Album vsebuje dve pesmi imenovani ‘Fuck You’, od katerih je ena le 11-sekundni krik, kar kaže, da po skoraj 40 letih izdajanja uspešnic, Melvinsom ni nič oslabilo njihovega smisla za humor. Čas pisanja in snemanja tega materiala je razviden iz tega, kako zabavno ga je poslušati. Tako kot pri ostalih albumih je kitara ves čas v središču pozornosti; ogromni, poskočni rifi postavljajo temelje vsake pesmi, medtem ko Buzzova vokalna izvedba doda umirjeno primerjavo vratolomni hitrosti instrumentalne dinamike. Kar se tiče sludgea, stonerja in norega noise rocka, je malo takih, ki to delajo bolje kot Melvins in album ‘Working With God’ je oprijemljiv dokaz slednjega.

Jerry Cantrell – ‘Brighten’

Tretji samostojni album Jerryja Cantrella (kitarist in tekstopisec zasedbe Alice In Chains) je njegov najboljši doslej, saj se čuti, da gre za delo glasbenika, ki je srečen v svojem življenju. Glasba na novem albumu Brighten je polna arhetipov Alice In Chains, Cantrellovega značilnega vokala, vendar kljub vsemu ponuja širok lok stilov, zaradi česar je še toliko bolj izjemno, da se zdi ušesom prijeten v vseh. Jerry Cantrell je album Brighten koproduciral s filmskim skladateljem Tylerjem Batesom (300, John Wick) in Paulom Figom (dolgoletni glasbeni inženir). Kot odsev klasičnega duha so k sodelovanju povabili dinamično zasedbo podpornih glasbenikov, vključno z Duffom McKaganom (Guns N’ Roses, Loaded) na basu, Gregom Puciatom (Dillinger Escape Plan), ki je prispeval spremljevalne vokale in bobnarjema Gilom Sharoneom in Abejem Laborielom (Paul McCartney). Dodatni glasbeniki na albumu so še mojster “pedal steel” kitare Michael Rozon, Vincent Jones na klavirju, Wurlitzer klaviaturi in orglah, Jordan Lewis na klavirju, Matias Ambrogi-Torres na godalih in Lola Bates na izbranih dodatnih spremljevalnih vokalih. Joe Barresi (Tool, Queens of the Stone Age) pa je poskrbel za miks celotnega albuma Brighten.

AFI – ‘Bodies’

Album ‘Bodies’ ne preseneča, kar se tiče zvoka, saj skladbe, kot so ‘Begging For Trouble’, ‘Looking For Tragic’ in ‘Twisted Tongues’ ohranjajo eleganten in poznan model, ki smo se ga pri gotskih punkerjih AFI navadili v zadnjih letih. Kljub temu, da zvenijo znano, pa je v njih veliko novega občutka, predvsem zaradi novovalovski pogledov pevca Daveyja Havoka, ki se izražajo predvsem v njegovi drugi skupini Dreamcar, kar jim daje dodatno vzdušje in živahnost.

The World Is A Beautiful Place & I Am No Longer Afraid to Die – ‘Illusory Walls’

Po štirih letih od hvaljenega tretjega albuma ‘Always Foreign‘ uspeli posneti nedvomno najbolj ambiciozen in epski zapis skupine do zdaj. Napisan in posnet na daljavo, novi album ‘Illusory Walls‘, ki so ga izdali pri založbi Epitaph, prevzame težo človeškega obstoja, medtem ko se upogiba pod pritiskom današnje skoraj distopične družbe. Osebne tesnobe in politični boji se spopadajo z vrsto izrazitih, apokaliptičnih in dramatičnih melodij, kar je povzročilo nekaj najtemnejše glasbe, ki jo je skupina ustvarila od ustanovitve leta 2009.

Dinosaur Jr. – ‘Sweep It Into Space’

‘Sweep It Into Space’ sledi albumu ‘Give a Glimpse of What Yer Not’ iz leta 2016. Novi album je zasedba začela snemati jeseni 2019 v Biquiteenu v Amherstu v Massachusettsu. Kurt Vile je koproduciral album in zaigral 12-struno kitaro pri novi pesmi ‘I Ran Away’. 

Biffy Clyro – ‘The Myth of the Happily Ever After’

“To je reakcija na nedavni album A Celebration of Endings,” je za medije dejal vokalist in kitarist Simon Neil. “Ta album je pravo potovanje, trk vseh misli in čustev, ki smo jih imeli v zadnjih osemnajstih mesecih. Na albumu A Celebration Of Endings je bila v ospredju trdnost na prihajajočem albumu pa sprejemamo ranljivosti, da smo v tej zviti dobi svojega življenja ranljivi kot skupina in kot posameznik. Tudi naslov je polarno nasprotje. Album se sprašuje ali si te pripovedi ustvarimo v lastnih mislih, da bi nam dale nekaj varnosti, ko nihče od nas ne ve, kaj nas čaka na koncu dneva,” je še dodal Neil.

Wolf Alice – ‘Blue Weekend’

Tretji album britanskih indie rockerjev Wolf Alice je nedotaknjen in čustveno ekstravaganten, platonski ideal za sodobno glasbo. Ko je negativen prostor preplavljen z odmevom, Wolf Alice pokažejo najbolj bleščeče produkcijske vrednosti, ki ste jih kdaj slišali na shoegazerskem albumu.

The Armed – ‘ULTRAPOP’

Doslej najbolj eklektična plošča punkrock kolektiva iz Detroita. Dan Greene in njegovi številni kolegi iz skupine The Armed so na novem albumu ‘ULTRAPOP‘ želeli razširiti meje težke glasbe in prevzeli vplive elektronske in pop glasbe, da bi redefinirali izbrani žanr.

Dry Cleaning – ‘New Long Leg‘

V začetku aprila je pri legendarni založbi 4AD izšel debi album ‘New Long Leg‘ post-punk četverca Dry Cleaning iz Londona. Skupina je sicer že leta 2019 izdala EP-ja Boundary Road Snacks and Drinks ter Sweet Princess, debitantski album pa je še bolj ambiciozen in kompleksen, vokal protagonistke Florence Shaw se prepleta z nemirnimi inštrumentali. Florence iz najbolj trivialnih stvari izvabi zelo intenzivne pomene, njena specialiteta so pesmi, ki so popoprane s tisočimi drobnimi detajli, majcenimi in hudomušnimi vložki iz življenja supermarketov, skodelic za kavo, pripomočkov za lepotičenje ter delov telesa, ki skupaj kreirajo sonično pokrajino v čudaški magiji vsakdanjega sveta. Zanimivo je tudi to, da zasedba govor velikokrat uporabi namesto petja in ga tako predstavi kot ključni del glasbene estetike, kot so to počeli alternativni bendi 90-ih na primer Slint in Sonic Youth, od koder mladi Britanci črpajo inspiracijo. 

Illuminati Hotties – ‘Let Me Do One More’

Lani je indie rock zasedba Illuminati Hotties imela težave s svojo založbo, zato se je zdaj vodja zasedbe, Sarah Tudzin odločila, da bo lansirala lastno založbo pri kateri bodo izdali svoj drugi album ‘Let Me Do One More’, ki je nato izšel v sodelovanju z založbo Hopeless Records.

Weakened Friends – ‘Quitter’

Indie rock trio iz Portlanda je novi album ‘Quitter’ izdal 19. novembra 2021 pri založbi Don Giovanni. Na novem albumu se portlandski indie rock trio poglobi v iskreno resnico poklicnega glasbenika in razmišljanja o izgubljenih prijateljskih odnosih in lastni vrednosti, ki jo je pogoltnila izgorelost. Avtorico besedil, kitaristko in vokalistko Sonijo Sturino pri tem podpirata Annie Hoffman (bas/vokal) in Adam Hand (bobni). Osrednji del tematske plošče je prazna grožnja, da bodo prenehali z glasbo in si poiskali “pravo službo”. Sturinova v naslovni skladbi govori o svojem odnosu do glasbe in pravi: “Všeč mi je, vendar se v resnici nikoli ne počutim v redu.” Kljub insinuacijam z naslovom novega albuma, odnehati za zasedbo Weakened Friends nikoli ni bila ena od možnosti. Tudi ko so njihovi prijatelji prešli v odraslost, se Weakened Friends ujamejo v trdnjavo lastnega ustvarjanja, neločljivo vezani na večno mladost življenja v glasbi. Ob tem življenje mineva in prijateljstva oslabijo, album Quitter pa daje dovolj časa, da žalujejo za temi izgubami. Quitter prinaša ranljivost in negotovost Sturinove glede njene vloge v glasbenem svetu, toda v samozavestnih in ambicioznih zvokih, ki ukrotijo ​​te strahove, Weakened Friends dokazujejo svojo vrednost na indie rock sceni.

Together Pangea – ‘DYE’

Garažni indie punkerji Together Pangea so 22. oktobra 2021 izdali svoj novi album DYE, ki ponuja obilico odličnih rock himn. Da bo za izid novega albuma zvedelo čim več poslušalcev je zasedba izdala singel ‘Alabama’ v katerem se potopijo v hladen zvok rocka iz 90-ih. Skladba ima še vedno tisto garažno rock hrustljavost z nepozabnim refrenom, vendar z nekoliko upočasnjenim tempom, ki omogoči, da čustvena slava lažje prodre skozi.

The War on Drugs – ‘I Don’t Live Here Anymore’

Peti peti album skupine The War on Drugs je svetel in bleščeč – utripa in poka ter nato sveti, dokler ne zbledi v temo, ko vodja skupine Adam Granduciel ponovno usmerja in preoblikuje nekdaj zlonamerni zvok popularnega rocka iz leta 1987. Pesmi, ki jih piše, govorijo o težkih stvareh – ljubezni, smrti, osamljenosti –, a ne glede na temo se vedno vrnejo v spomin, naš proces shranjevanja in vračanja preteklosti.

Katalena – ‘Kužne pesmi’

Domača zasedba Katalena je 18. junija 2021 pri založbi Pivec izdala svoj deveti album ‘Kužne pesmi’. Zasedba, ki v nespremenjeni postavi ustvarja in koncertira že od leta 2001 z njim letos praznuje tudi dvajset let svojega obstoja. Na novem albumu Kužne pesmi Katalena raziskujejo motiv kuge, kot so jo doživljali v preteklosti, hkrati pa izhajajo iz lastne in naše skupne aktualne izkušnje. Epidemija je izziv v človeškem, družbenem in zdravstvenem smislu, glasbenice in glasbenike, zbrane v kolektivu Katalena, pa nagovarja tudi kreativno. Kako se v muziki in poeziji soočiti z izolacijo, samostjo, strahom, odgovornostjo in skrbjo? Kako uglasbiti in ubesediti široko paleto čustev in stanj, v katere nas je pahnil ta “kužni” čas? Preplet avtorskega z ljudskim, dialog med preteklostjo in sedanjostjo: vse to Kataleno zaznamuje že od začetka njenega obstoja. In zaznamuje tudi njihove Kužne pesmi.

Koala Voice – ‘Plata’

Glede na radoživ renome benda je ‘Plata’ sicer presenetljivo težka in otožna, čeprav nas Koala Voice zapeljejo skozi zlomljena srca, ki se jim ob vsakem trdem padcu uspe pobrati in sestaviti. Sestaviti tako izjemen album, kot je Plata. Povedo nam, da so lahko tudi Volkovi naši prijatelji, pokaže, da smo tudi sami kdaj pa kdaj občutili učinek vrtinca, ki nas postavi v stanje odmaknjenosti od sveta, a tako blizu ljubezenskega hrepenenja. Pokažejo, da se da preživeti tudi v postapokaliptičnem svetu, če se držimo za roke in verjamemo, da svoboda posameznika ni odvisna od agregatnega stanja sveta in okolice.

Rise Against – ‘Nowhere Generation’

Z ostrimi komentarji, poživljenim besom in močnejšo osredotočenostjo so Rise Against ustvarili album, ki razkrije resničnost ameriških sanj.

Ministry – ‘Moral Hygiene’

Glasba je sicer subjektivna, vendar si kljub vsemu drznemo reči, da je ‘Moral Hygiene’ eden boljših albumov zasedbe Ministry. Album prav gotovo ne bo všeč republikancem, zlasti način, kako Jourgensen združuje posnetke nekdanjega predsednika Trumpa, ki odkrito zanika resnost pandemije. Jourgensen večinoma opusti agresijo in dinamični trenutki, ki jih slišimo na klasikah, kot je ‘The Mind Is a Terrible Thing to Taste’, so spet v igri.

Mastodon – ‘Hushed and Grim’

Na prelomu tisočletja so se Mastodon nenehno potiskali v barvito prefinjene in namenske strukture ter pripovedovanje zgodb. Nasprotno pa so leta 2010 postali preveč samozadovoljni ali preveč nenatančni. Na srečo veliko temnejši in bolj osredotočen album ‘Hushed and Grim’ popravi obe težavi. Če nadaljujemo tam, kjer se je EP ‘Cold Dark Place’ iz leta 2017 končal, bo ameriški kvartet v skoraj 90-minutnem potovanju najbolj zrel, resen in odločen. Začetna pesem ‘Pain with an Anchor’ je visok, čustven in hipnotičen biser, ‘Eyes of Serpents’ pa deluje zelo pomirjujoče, ‘Skeleton of Splendor’ pa je zlahka med njihovimi najboljšimi akustičnimi baladami. Album ‘Hushed and Grim’ se znebi igrivih ekscesov, da bi prikazal modro odločnost zasedbe Mastodon.